Zgodovina

Ustanovitev in prvo obdobje

Zgodovina Železničarskega šahovskega kluba Maribor se je začela pisati istočasno z zgodovino celotnega Športnega društva Železničar. Daljnega leta 1927 so na desnem bregu Drave športni zanesenjaki ustanovili društvo, ki naj bi bilo nekakšna protiutež meščanskemu Športnemu društvu Branik z levega rečnega brega. Šahovska sekcija je bila ob nogometu in atletiki ena od treh ustanovitvenih športnih panog. Železničarjevi šahisti so bili zelo aktivni.
Sprva so se sestajali ob nogometnih tekmah v kavarni Volgruber, ki je stala na dvorišču nekdanje Metalke. Lastne prostore so dobili pozneje, pod tribuno na nogometnem stadionu ob Tržaški cesti. Prva leta so minila v navdušenem igranju na črno-belih poljih, kmalu pa se je klub že preusmeril na delo z mladimi. Vzgoja mladine je temeljno klubsko poslanstvo že skoraj celo stoletje!

Naj spomnimo na najboljše predvojne mariborske šahiste. Prvo moštvo so v tistih letih sestavljali Ferenčak, Fišer, Mohorič, Knehtl, Regoršek, Vidovič, Eferl, Foray, Babič in Dasko. Med njimi najdemo prve tri klubske predsednike Franca Knehtla, Romana Eferla in Jožeta Fišerja.

Tik pred drugo svetovno vojno je v sezoni 1940/1941 klub prevzel oblast v mestu – postal je moštveni prvak mesta in okrožja Maribor. Morebitni korak dlje je preprečila vojna, finalnega dvoboja za naslov slovenskega ekipnega prvaka tisto leto ni bilo.

Po končani vojni je klub hitro zakorakal po starih tirnicah, žal številnih dobrih šahistov ni bilo več med njimi. Starejši predvojni člani so se oprijeli organizacije in strokovnega dela, mladi igralci pa so že vlekli svoje prve, bolj negotove poteze. Predsedovanje je prevzel Roman Eferl, ki je začel načrtno vzgajati mlade šahiste. Eksplozija uspehov se je začela leta 1948, ko so v klubu vzgojili svojo prvo »elitno generacijo«. Karlo Kos, Gregor Ačko, Jože Mikunda, Ivan Malešič, Ljubo Črepinšek, Leo Gusel, Stojan Jeretin, Adolf Ketiš in drugi so bila imena, ki so vrhunec (ob nekaj okrepitvah) dosegla desetletje pozneje, takrat že na zvezni, jugoslovanski ravni. Posebno vidne uspehe so dosegali v klubu vzgojeni mladinci, ki so zaporedoma osvajali naslove slovenskih mladinskih prvakov, Črepinšek, Njegovan in Gusel so iz tega rodu šahistov pozneje prestopili v mojstrski razred. Klub je med mladimi spodbujal tudi odgovornost do poklica in študija – verjetno se le malo slovenskih klubov lahko pohvali s tolikšnim številom doktorjev znanosti kot prav mariborski Železničar!

Naskok na vrh

ŽŠK je kmalu prerasel mestne, hitro tudi slovenske okvirje. Za naskok na jugoslovanski vrh je bilo mestnega znanja vendarle premalo in potrebno je bilo poseči po okrepitvah. Prvi je klubske vrste okrepil legendarni Stojan Puc, takrat še mednarodni mojster, ki mu je FIDE  velemojstrski naslov priznala šele leta pozneje. Puc je bil slovenska šahovska legenda, zlati olimpijec z dubrovniške olimpijade leta 1950, zmagovalec številnih turnirjev doma in po svetu. Z njegovim prihodom so klubske ambicije takoj zrasle. Mariborski mojstri so dobili prepotrebno samozavest, vrhunec tega obdobja pa je pomenila zmaga na jugoslovanskem pokalu maršala Tita leta 1959, ko so v ekipi igrali Stojan Puc, Milan Germek, Stojan Krivec, Matija Malešič in Dušan Njegovan. Prvo mesto v Jugoslaviji, takrat drugi šahovski velesili sveta, tudi pred slovitim Partizanom, za katerega je nastopala jugoslovanska olimpijska ekipa, na čelu s slovito trojico Svetozar Gligorić, Borislav Ivkov in Aleksandar Matanović! Zmaga iz leta 1959 ostaja eden največjih uspehov slovenskega ekipnega šaha vse do današnjih dni. Mariborčani so dojeli, da so pametne okrepitve izredno koristne, za višje ambicije pa brez njih sploh ne gre. 

V naslednjih desetletjih so tako v svoje vrste zvabili vse pomembnejše slovenske šahiste. Omenimo le velemojstre Bruna Parma in Albina Planinca v jugoslovanskem obdobju ter Adrijana Mihaljčišina, Duška Pavasoviča, Luka Leniča, Jureta Boriška, Jureta Škoberneta, Marka Tratarja in Mateja Šebenika v obdobju samostojne Slovenije. Dolgo je mariborske zlate kolajne koval tudi mednarodni mojster Janez Barle, ena od živečih klubskih legend.

Za klub so šahirali tudi številni tuji šahisti. V jugoslovanskih časih sta uspehe tlakovala predvsem zagrebški velemojster Juraj Nikolac ter novosadski mednarodni mojster, sicer mariborski zet Tomo Rakić, v zadnjih desetletjih ne moremo mimo Hrvata Zdenka Kožula ter madžarskega velemojstra Gyule Saxa, ki sta se podpisala pod številne naslove državnih prvakov.

Mariborsko okostje

Seveda pa brez domačih šahistov klubskih uspehov ne bi bilo. V ŽŠK Mariboru so svojo priložnost dočakali številni igralci iz Maribora in okolice, praktično vsi najboljši štajerski šahisti so se v nekem trenutku znašli v ekipi železničarjev! Po prvem vrhuncu leta 1959 so v klubu že stavili na nov mladinski rod. Prvo ime med
mladimi je bil Vojko Musil (z Ivanom Žagarjem sta nekaj let tvorila nepremagljiv dvojec na mladinskih šahovnicah). Musil je kot študent, star komaj nekaj čez dvajset let, s senzacionalnim uspehom na mariborskem mednarodnem turnirju leta 1967 osvojil naslov mednarodnega mojstra. Že čez dobro leto se je znašel pred najtežjo dilemo v življenju mladega šahista: poklic ali študij? Izbral je poklic, pozneje doktoriral in predaval na  mariborski ekonomski fakulteti. Šah je seveda ostal njegova igra še mnogo let. V ekipi ŽŠK je bil nepogrešljiv člen skoraj tri desetletja. Ob Musilu so v drugi mariborski generacij rasli še številni odlični šahisti: Ivo Mihevc, Gorazd Klemenčič, Karl Cojhter, Peter Krajnc, Danilo Kajnih in drugi, ki so dolgo tvorili okostje mariborske ekipe na težkih jugoslovanskih ligaških
in pokalnih tekmovanjih.

V naslednji, tretji generaciji je izstopal Darko Supančič, ki podobno kot pred njim Musil svojih zmožnosti ni razvil do konca. Tudi on se je v prelomnem trenutku odločil za poklic in ne za šah, čeprav je sredi sedemdesetih let veljal za enega najobetavnejših mladih šahistov na področju celotne Jugoslavije (bil je tudi državni mladinski podprvak). Ob Supančiču so odraščali Bogomir Ivanuša, mladi Ptujčan Danilo Polajžer, Zasavec Oskar Orel in številni drugi.

V četrti generaciji so Mariborčani končno dočakali tudi svojega prvega velemojstra – naslov je leta 1997 osvojil Georg Mohr. Da bi bila zgodba popolna, mu je veliki met uspel z zmago na domačem mednarodnem turnirju, takrat že pod imenom Pirčev memorial. Ob Mohru, prvemu, ki se je odločil za poklicno šahovsko pot, so v tej generaciji odrasli številni odlični šahisti, danes mednarodni mojstri in mojstri: Miran Zupe, Domen Krumpačnik, Suad Osmanbegovič, Daniel Vombek, Dragan Simič …

V naslednji, peti mojstrski generaciji izstopa mednarodni mojster Tadej Sakelšek, ki je žal figurice (pre)hitro postavil v kot in se lotil poklicnega trenerskega dela. Ob njem omenimo še mojstra Petra Kokola, ki danes skrbi za pomladek, šesto mojstrsko generacijo, ki jo v klubu že nestrpno pričakujejo.

Generacije si niso vselej sledile neposredno ena za drugo, »prazna« leta pa so uspešno zapolnili še številni drugi šahisti, mnogi med njimi tudi mojstri. Trenutno v klubu šahira cvet slovenske šahovske mladine: mednarodna mojstra Boris Markoja in Jan Šubelj, mojstra Jernej Skuhala in Domen Tisaj, obetavna Jan Marn in Matic Lavrenčič. Železničarji pričakujejo, da se bo vsaj dvema uspelo zavihteti v najvišji šahovski razred.

Svojo posebno zgodbo so pisala tudi dekleta, nekdaj pomemben del ekipe (v ekipi so nekoč skupaj nastopali člani, mladinci in šahistke). Med slovenske legende sta se zapisali Mira Piberl (poročena Vošpernik) in Milka Ljiljak (poročena Ankerst), ki sta desetletja dominirali tudi na jugoslovanski sceni! Še nekoliko starejša je bila mojstrica Hermina Švarcer, večkratna slovenska prvakinja, nekoliko mlajša Brigita Serianz (poročena Rakić). V zadnji generaciji izstopa ime večkratne državne prvakinje in kar sedemkratne olimpijke Narcise Mihevc (poročene Mohr).

V samostojni Sloveniji

ŽŠK Maribor je bil po drugi svetovni vojni z naskokom najuspešnejši slovenski šahovski klub, vsekakor pa tisti z najbolj trdno zgodbo. Slovenski primat so železničarji drugim prepustili le občasno, leto ali dve pozneje so se praviloma vrnili na vrh. A njihovi uspehi so v težkih bojih na državni (jugoslovanski) ravni ostali nekako skriti, saj zaradi zvezne lige v republiški praviloma niso nastopali.

Izbruh naslovov je zato sledil po slovenski osamosvojitvi. Od leta 1991 do danes so osvojili neverjetnih 19 naslovov ekipnih državnih prvakov (!). Prve štiri naslove so železničarji osvojili še v mešani zasedbi (šest moških, dve ženski in dve mladinski šahovnici), naslednjih petnajst pa v članski konkurenci, kjer v ekipi nastopa po šest šahistov. Naj tu omenimo, da sta pri vseh naslovih kot igralca nastopila klubski legendi, hrvaški velemojster Kožul in domači Mohr. Tudi ženske so zbrale že osem »zvezdic«, ob štirih, že omenjenih »mešanih«, so štirikrat slavile tudi v povsem ženski konkurenci.

Naslovov v vseh drugih kategorijah (pionirskih, kadetskih, mladinskih, hitropoteznih, pospešenih in vseh drugih) v klubu več ne preštevajo. Naslovov se je nabralo več kot sto, zato je poudarek ostal na obeh članskih konkurencah. Klub se je nekajkrat preizkusil tudi na mednarodnem prizorišču, največji uspeh pa je dosegel na evropskem klubskem prvenstvu leta 2011 v Rogaški Slatini, ko jim je le za las ušla uvrstitev med najboljših deset (končno 12. mesto), s čimer so prepričljivo dokazali, da bi se ob ustrezni podpori sponzorjev zlahka prebili tudi med najboljše klube na stari celini. Ženske so bile na prelomu tisočletja še uspešnejše, saj so se v ligi prvakinj dvakrat zavihtele celo med najboljšo deseterico.

Ob šahovnici

Železničarski šahovski klub Maribor pa se ne odlikuje le v tekmovalnem šahu. V svojih vrstah so imeli in imajo tudi številne druge šahovske strokovnjake in šahovske delavce.

Iz slovite mariborske sodniške šole je izšlo kar nekaj imenitnih sodnikov. Omenimo le tiste, ki so posegli po najvišjih, mednarodnih sodniških naslovih: Jože Fišer, Mladen Tancer, Branko Vadlja, Maksimilijan Dular, Narcisa Mihevc Mohr. Na vrata mednarodnih sodniških naslovov trka tudi nekaj mladih: Jernej Buzeti, Tadej Sakelšek, Pablo Mohr.

Klubska mladinska šola je vseskozi klubski temelj. V prvih letih po drugi svetovni vojni sta ji ton dajala predsednika Roman Eferl in Jože Fišer, v delo z mladimi pa so se aktivno vključevali vsi najboljši klubski šahisti. Prva prelomnica je bil prihod Damijana Kolarja, ki je šahovsko šolo vodil dobri dve desetletji, za šah pa je navdušil in ustrezno usmeril kar nekaj klubskih rodov šahistov. Po Kolarjevi upokojitvi je vodenje klubske šole prevzel Ivo Mihevc, ki je najboljše dvignil na še višjo, tokrat že mojstrsko raven. Sledili so Dragan Simić, Ljubiša Krstič, Georg Mohr, Tina Bukovec, trenutno v šahovski šoli delujejo Tadej Sakelšek, Karmen Mar in Peter Kokol.

Mariborski trenerji so zelo spoštovani tudi v svetu. Svetovna šahovska zveza FIDE jim je priznala številne, tudi najvišje šahovske naslove (Adrijan Mihaljčišin in Georg Mohr sta Starejša trenerja pri FIDE, Tadej Sakelšek je Trener FIDE, v klubskih vrstah pa je še cela kopica FIDE Instruktorjev ter trenerjev slovenske ravni. Omenimo še veliko čast, ki jo je FIDE izkazala Adrijanu Mihaljčišinu – sloviti trener je celo desetletje vodil Svetovno trenersko komisijo (2009 – 2018).

Klubsko zgodovino so pisali še številni drugi. Ne pozabimo na legendarne funkcionarje: dr. Avgust Majerič je bil nekaj desetletij desna roka klubskih predsednikov, Jože Mikunda legendarni klubski tajnik, ki sta ga zamenjala Branko Vadlja in v zadnjih letih nepogrešljivi Jernej Buzeti.

Sponzorji

Železničarski šahovski klub Maribor izvaja številne programe. Od mladinskih, članskih, ženskih, do izobraževanja po osnovnih in srednjh šolah,, do organizacije domačih in mednarodnih šahovskih turnirjev. Ne nazadnje je klub že desetletja zelo uspešen tudi tekmovalno in se ponaša s številnimi naslovi državnih prvakov.

Velikanski program zahteva velikanski angažma vseh klubskih delavcev. Naj se na tem mestu najprej zahvalimo njim: vsem predsednikom, članom upravnih odborov, drugim, ki s klubom delujejo občasno ali tudi pogosteje. Vsi klubski funkcionarji delajo brezplačno in so z vloženim delom zagotovo na prvem mestu med sponzorji.

Mestna občina Maribor in Športna zveza Maribor sta Železničasrki šahovski klub prepoznala kot osrednji šahovski kolektivov v mestu in širši regiji ter mu redno dodeljujeta pripadajoča sredstva iz mestnega proračuna.

Sodelovanje s Slovenskimi železnicami, katerih ime nosimo že vse od ustanovitve, niha od zelo intenzivnega do bolj mirujočega. Zelo veseli smo, da smo zadnja leta v intenzivnem obdobju – Slovenske železnice so nam odstopile klubske prostore, v katerih gostujemo že kar nekaj let.

Železničarski šahovski klub je v zadnjih desetletjih kar nekajkrat spremenil ime in prepoznavnemu ŽŠK Maribor dodal še ime glavnega sponzorja. V zadnjih letih nekdanje države je to vlogo prevzelo takrat zelo uspešno podjetje Metalna. V času samostojne Slovenije je mesto glavnega sponzorja najprej prevzelo podjetje Piramida (danes Terme Maribor), za njimi računalniško podjetje Lancom. V zadnjih letih je breme prvega sponzorja prevzelo podjetje Poligram, čigar ime ponosno nosimo že nekaj let.

Svoje so dodali številni manjši sponzorji. Nekateri z nami sodelujejo že dolga leta, drugi občasno ali s prekinitvami.